Plastični ali naravni prazniki?

Lepo je bilo svojčas, ko so sinovi z očetom šli po smrekico v zasneženi gozd, medtem ko so hčere z mamo pekle potico. Svet se spreminja, navade se spreminjajo, prazniki se spreminjajo. Zdaj si sekanja smrek ne moremo več privoščiti. Pravzaprav si ga ne smemo privoščit, saj nad tem početjem bdi država, in prav je tako, saj bi sicer ljudje posekali vse kar bi kolikor toliko spominjalo na smreko.

Ljudje tako “naravne” smrekice, praktično zavite v plastično mrežo, kupujejo na tržnici ali pa v supermarketu kupijo njihove umetne sorodnice. Zagovorniki enih in drugih imajo seveda po svoje prav. Nobena plastika ne more nadomestiti naravnih iglic in bolje bi bilo, če bi pustili smrekice zrasti v prave smreke, ki bi v naravo vrnile nekaj prepotrebnega kisika.

Pri naši hiši imamo plastično smrekico že skoraj 30 let. Prva smrekica, ki se je tako izognila žagi, je že odrasla smreka in vseh skupaj je že za pošten kos gozda. Pred nekaj leti so na smrekici pregorele lučke, zato sem jih pred naslednjo “sezono” zamenjal z novimi in smrekici zagotovil še vsaj kako desetletje življenja.

Večina bi tako smrekico vrgla v smeti in kupila novo, češ saj je itak že stara in že skrajni čas za spremembo, da bodo prazniki bolj veseli in prijetni. In v tem grmu tiči zajec zaradi katerega se moramo kregati o pravih in plastičnih smrekicah, papirnatih in bombažnih robčkih, plastični in stekleni embalaži,… Naša družba je v zadnjih desetletjih, neznano kje, izgubila glavo in proizvaja vse več stvari za enkratno uporabo. Vedno manj stvari se popravlja in vedno pogosteje okvarjeno stvar preprosto zavržemo in kupimo novo. Tako je ceneje. Za koga? Za naravo prav zagotovo ne.